Vir: Članek je bil prvotno objavljen v angleškem jeziku na spletni strani časopisa New York Times, dne 9.1.2024.

V obdobju, ko se psihedelične snovi ponovno selijo iz »podzemlja« (neuradne ali celo nezakonite rabe) nazaj v uradno medicino, različni strokovnjaki, ki si želijo delati na tem področju, sprožajo spremenjena stanja zavesti tudi z globokim dihanjem.

Navodila so bila preprosta: Udeleženci, ki so ležali na blazinah in imeli oči prekrite z masko, so morali brez premora globoko dihati in sicer v ritmu hitre glasbe, ki je grmela iz zvočnikov.

Povedali so jim, da bi ta tehnika dihanja lahko sprožila tako globoko spremenjeno stanje zavesti, da nekateri včasih izkušnje podoživete z  njeno pomočjo opisujejo celo kot travmatično podoživljanje svojega rojstva.

Nekaj minut po seansi, ki je trajala skoraj tri ure, je več udeležencev pričelo jokati. Nekateri so divje stresali svoje ude in bili videti kot obsedeni. Za nekoga, bi v tistem trenutku vstopil v prostor, bi bil prizor lahko videti celo strašljiv.

Toda desetine udeležencev nedavne delavnice takšnega dihanja v San Franciscu še zdaleč niso bili hipiji ali pripadniki kakšnega kulta. Bili so zdravstveni delavci, ki so zaključili zadnji korak certifikacijskega programa psihedelične terapije.

Pristop, znan tudi pod imenom holotropno dihanje, je na voljo ob koncu osemmesečnega usposabljanja, z namenom, da udeleženci na zakonit in varen način izkusijo terapevtski potencial spremenjenih stanj zavesti.

Dr. JJ Pursell, naturopatski zdravnik iz Oregona, je bil med udeleženci, ki je bil pred seanso skeptičen in ni verjel, da bi lahko nekaj ur intenzivnega dihanja sprožilo karkoli blizu psihedeličnega popotovanja. Vendar je  bil po seansi osupel.

»Globina tega, kar sem doživel, je bila izmerno podobna psilocibinu,« se je čudil dr. Pursell, ko je imel v mislih psihoaktivno spojino v čarobnih gobah. “Bilo je  tripersko.”

Obetavno področje

Povpraševanje po psihedelikih kot orodjih za zdravljenje je v zadnjih letih eksplodiralo, spodbujajo pa ga obetavne klinične študije, ohlapnost zakonov o prepovedanih snoveh  in vse več slavnih osebnosti, ki so se razkrili kot uporabniki psihedelikov. N.F.L. zvezdnik Aaron Rodgers je obrede z ayahuasco  (psihedeličnim čajem iz južnoameriškega pragozda) opisal kot katalizator »globlje ljubezni do sebe«. Igralka Jada Pinkett Smith je v svoji novi avtobiografiji zapisala, da so seanse z ayahuasco odpravile njene samomorilne misli. In ketamin, anestetik, ki povzroči disociativno, psihedelično stanje, je postal vse bolj priljubljena oblike terapije za zdravljenje depresije med ljudmi, ki jo lahko dobijo na uradnih klinikah ali pa se z njim zdravijo sami.

Ta kulturni premik je spodbudila knjiga avtorja Michaela Pollana iz leta 2018, z naslovom »Kako spremeniti svoje mišljenje«, ki je bila prirejena tudi v Netflix serijo. Psihedeliki so bili tudi v središču nedavnih priljubljenih romanov in dram, vključno s serijo »Devet popolnih neznancev«, v kateri Nicole Kidman igra podkupljivo zdravilko centra Tranquillum House.

Medtem, ko se stigma uporabe psihedeličnih zdravil umika, na stotine zdravnikov in terapevtov išče formalno usposabljanje, s katerim bi pomagali oživiti to področje medicine, ki se je vneto razvijalo v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, a je bilo naglo opuščeno, ko je takratni predsednik ZDA Richard M. Nixon sprožil t.i. »vojno proti drogam,« med katere so bili uvrščeni tudi psihedeliki.

Strokovnjaki za duševno zdravje pravijo, da tradicionalne oblike zdravljenja depresije, travm in zasvojenosti niso zadostne, saj ne uspejo dovolj dobro pomagati številnim bolnikom, ki se v Združenih državah spopadajo z visoko stopnjo samomorov in epidemijo odvisnosti od opiatov, ki je  samo leta 2022 vzela preko 75.000 življenj.

“V psihiatriji in psihologiji smo naleteli na zid,” je dejala Janis Phelps, direktorica Centra za psihedelične terapije in raziskave na Kalifornijskem inštitutu za integralne študije, na koncu prvega tovrstnega programa iz psihedelične terapije, ki je bila za strokovnjake izvedena na tej univerzi.

Odkar je  psihologinja dr. Phelps leta 2015 pričela s programom usposabljanja, je prizadevanje za oživitev psihedelične medicine naredilo velik preskok naprej.

Več univerz je v tem času odprlo svoje centre za raziskovanje psihedeličnih zdravil. Zvezna vlada je začela financirati študije psihedelikov. Volivci v zveznih državah Oregon in Kolorado so potrdili ukrepe za legalizacijo terapevtske uporabe psihedelikov. Raziskovalci so optimistični, da bi lahko Urad za hrano in zdravila že letos odobril klinično uporabo MDMA, zdravila, znanega kot »ekstazi.«

To novo obdobje  s seboj prinaša tudi nove izzive. Desetletja zakonske prepovedi rabe psihedeličnih zdravil, so otežila natančno preučevanje omejitev in nevarnosti teh spojin, ki so za nekatere ranljive ljudi lahko bolj destabilizirajoče kot pa zdravilne. Psihedelična terapija se pogosto prepleta z medicino in duhovnostjo, kar odpira kočljiva vprašanja o tem, kdo bi lahko vodil kliente v takšne izkušnje in kakšna strokovna znanja bi moral imeti. Takšno vmesno stanje kot ga poznamo sedaj, je omogočilo plenilsko vedenje nekaterih vodnikov in celo uradno akreditiranih terapevtov.

Program usposabljanja v Centru za psihedelične terapije in raziskave, v katerega se je od leta 2016 vpisalo več kot 1200 študentov, je bil ustvarjen z namenom vzpostavitve najboljših praks in etičnih smernic ob prehodu psihedelikov iz »podzemlja« neuradne rabe, nazaj v uradno medicino. Od njegove ustanovitve dalje se je pojavilo več podobnih izobraževalnih programov.

Vsi so se ubadali z osnovno dilemo: Kako poučevati obliko terapije, ki ostaja večinoma nezakonita?

Izklop “razmišljajočih možganov”

Dr. Caroline J. Hurd, zdravnica paliativne oskrbe iz Seattla, se je vpisala v certifikacijski program, ker so jo razočarale omejitve in stranski učinki zdravil, ki se običajno uporabljajo za lajšanje bolečin in tesnobe pri neozdravljivo bolnih pacientih.

»Večina orodij, ki jih imamo na voljo za zdravljenje simptomov, vodi v čustveno potlačitev,« je dejala in opisala bolnike, ki zadnje dni preživijo omamljeni in čustveno umaknjeni. Navdušile so jo klinične študije, ki so pokazale, da psihedeliki lajšajo strah in grozo ljudi, ki se soočajo z mračnimi napovedmi lastne minljivosti,  ter jim omogočajo, da so v svojih zadnjih dneh bolj prisotni in čustveno odprti.

Ko si je na oktobrski delavnici čez oči nadela masko in pričela globlje dihati, je tako prvič poskusila holotropno dihanje, a pri tem ni razmišljala o svoji minljivosti. V zgodnjih fazah seanse, ki je vključevala intenzivnejšo glasbo, je dr. Hurd dejala, da so se njeni “razmišljajoči se možgani resnično izklopili.” Ko se je glasba proti koncu upočasnila, se je v njenih mislih izkristalizirala očarljiva slika: dr. Hurd se je v trenutku svoje smrti videla ležati na gnezdu palic, obkrožena s svojimi otroki.

Daleč od tega, da bi bila ob tem zaskrbljena, jo je videnje navdalo s čudenjem in ji dalo občutek, neizrekljivega dojemanja minljivosti.  “Ni mi treba skrbeti, kaj je na drugi strani,” je dejala. “Lahko bi bilo tako preprosto, da se res samo vrnem v prah in postanem zemlja, in tudi to je v redu.”

Dr. Baylo Travis, psihologinjo iz Oaklanda v Kaliforniji, je usposabljanje iz psihedelične terapije pritegnilo, ker je prišla do zaključka, da je kronična bolečina – njena posebnost – pogosto fizična manifestacija potlačene čustvene travme. V prihodnosti upa, da bo s pomočjo psihedelikov pomagala pacientom pri soočanju s težkimi spomini in čustvi.

Dr. Travis je dejala, da se je lotila dihalne seanse z majhnimi pričakovanji, ker izkušnja prve delavnice na kateri je sodelovala ni bila ravno nekaj posebnega. Ko se je seansa pričela je bilo njeno razpoloženje veselo, se spominja. Toda v nekaj minutah je dr. Travisovo preplavil val težkih čustev, zaradi katerih je pričela jokati in se tresti, ko se je dotaknila tega, kar je opisala kot “globoko, globoko žalost, ki ni bila posebej povezana z ničemer konkretnim.”

Po notranjem popotovanju skozi obdobja žalosti in blaženosti je imela dr. Travisova močno vizijo; videla je, kako jo nosi odrasel človek in ta slika je bila zanjo globoko pomirjajoča. »Mislim, da to pomeni, da se bom potolažila,« je rekla dr. Travis. Številne solze, ki jih je  v izkušnji pretočila, so bile zanjo sicer nekoliko skrivnostne, je še dodala.

“Bilo je kot, oh, to je pod površjem mojega uma in morda sem vseskozi hodila naokoli s tem, saj nisem nikoli imela priložnosti, da to res v celoti izrazim.”

Pri 92 letih Early Booster vidi upanje

Kmalu po tem, ko so znanstveniki v Evropi in Združenih državah v štiridesetih letih prejšnjega stoletja začeli vzorčiti in preučevati psihoaktivna zdravila, kot je LSD, so nekateri psihiatri kmalu uvideli izjemen potencial teh snovi pri njihovi terapevtski uporabi. Zdi se, da te izredne spojine v kombinaciji s psihoterapijo nekaterim pacientom lahko pomagajo pri preoblikovanju travmatičnih spominov, premagovanju zasvojenosti in spremembah v mišljenju.

Vodilni zagovornik njihove  terapevtske rabe je bil na Češkem rojeni psihiater Stanislav Grof, ki je napisal več knjig, v katerih je zabeležil izredna spoznanja več desetletij terapevtske rabe teh zdravil v Pragi in Baltimoru, ZDA.

“Psihedeliki, ki bi bili uporabljeni odgovorno in previdno, bi bili za psihiatrijo to, kar je mikroskop za biologijo in medicino ali kar je teleskop za astronomijo,” je zapisal v “LSD psihoterapija”, knjigi, ki je bila izdana leta 1980 in še danes predstavlja eno temeljnih del na tem področju.

Do takrat je »vojna proti drogam« in splošna prepoved rabe psihedeličnih snovi zadušila to izredno zanimivo področje psihoterapije,  a hkrati spodbudilo dr. Grofa, da je razvil novo modaliteto, ki temelji le na dihanju, temelji pa na pranajami, starodavnemu indijskemu procesu jogijskega dihanja. Le to je poimenoval holotropno dihanje – izraz, ki združuje grške besede, ki pomenijo premik k celovitosti – je postalo sredstvo za vstop v spremenjena stanj zavesti brez rabe psihedeličnih zdravil.

Učinki holotropnega dihanja na možgane in razpoloženje do danes še niso bili širše raziskani. Toda v študiji, ki je bila objavljena lani, so evropski raziskovalci ugotovili, da lahko vpliva na možgansko aktivnost in razpoloženje na načine, “ki so povezani z boljšim duševnim počutjem.”

V intervjuju je 92-letni dr. Grof povedal, da je na svoje veliko presenečenje odkril, da so lahko dihalne seanse holotropnega dihanja lahko enako intenzivne kot same psihedelične izkušnje. Dejal je, da izkušnje v razširjenih stanjih zavesti, ne glede na to, ali so posledica dihanja ali rabe  psihedeličnih snovi, ljudem pogosto omogočajo, da hitro razvozlajo temeljne vzroke svojega duševnega trpljenja in stisk, zaradi česar so učinkovitejše od običajnih metod zdravljenja, kot so npr. antidepresivi.

Po besedah dr. Grofa si trenutne terapije prizadevajo predvsem zatreti bolnikove simptome in s psihoterapijo racionalno osmisliti svoje težave. Toda dodal je, da “nekaterih najpomembnejših problemov ni mogoče rešiti le s pogovorom.”

Na koncu svoje kariere dr. Grof navdušujoče govori o ponovnem vzponu s psihedeliki podprte psihoterapije.  Toda pri tem meni, da bo izkoriščanje njihovega največjega potenciala zahtevalo tudi razvoj močnih zaščitnih ukrepov.

“Trenutno si zelo veliko ljudi želi poskusiti psihedelike,” je dejal. »In le malo ljudi ima zadostno usposabljanje, da bi lahko vodila druge skozi te izkušnje.« Strokovnjaki pravijo, da je treba tudi holotropno dihanje izvajati le pod nadzorom usposobljenih terapevtov.

“Med peklom in nebesi”

Laura Berg, psihiatrična medicinska sestra iz Nove Mehike, je dejala, da se je na težak način naučila nevarnosti samozdravljenja s psihedeliki.

Gospa Berg, ki je večino svoje kariere preživela v službi za ministrstva za veterane, se je obrnila k psihedelikom, potem ko je izgubila zaupanje v koktajl antidepresivov in stabilizatorjev razpoloženja, ki so ji jih predpisali, medtem ko se je borila z izgorelostjo in občutkom nemoči, ko je skrbela za vojne veterane v Iraku.

Gospa Berg je povedala, da se je ob jemanju psihedelikov na obredih in festivalih več let počutila omamljeno in umaknjeno. Borila se je med um-parajočim in srce odpirajočimi  izkušnjami, ki jih je imela s psihedeliki, in mračno resničnostjo svojega kliničnega dela.

“Bilo je nekako tako, kot da bi nihala med peklom in nebesi,” je povedala gospa Berg, ki je nedavno diplomirala na Kalifornijskem inštitutu za integralne študije.

Leta 2016 se je gospa Berg udeležila delavnice holotropnega dihanja, zaradi katere je po njenih besedah spoznala, da nosi znotraj sebe tudi lastno sposobnost zdravljenja, ki ni omejena na rabo zdravil. To je sprožilo osebno in poklicno preobrazbo, med katero se je v večletnem programu tudi sama usposobila za vodenje seans holotropnega dihanja.

Od takrat je gospa Berg s pridržanim optimizmom opazovala, kako psihedeliki postajajo vse bolj dostopni in zaželeni. Trenutno je veliko več ljudi, ki iščejo ta zdravljenja, kot pa je izvajalcev, ki so dovolj usposobljeni, da jih lahko skozi tudi varno vodijo.

“To ni zdravilo,” je rekla. “To vas ne bo nujno spremenilo v razsvetljeno osebo.”

Vir: Članek je bil prvotno objavljen v angleškem jeziku na spletni strani časopisa New York Times, dne 9.1.2024.

V obdobju, ko se psihedelične snovi ponovno selijo iz »podzemlja« (neuradne ali celo nezakonite rabe) nazaj v uradno medicino, različni strokovnjaki, ki si želijo delati na tem področju, sprožajo spremenjena stanja zavesti tudi z globokim dihanjem.

Navodila so bila preprosta: Udeleženci, ki so ležali na blazinah in imeli oči prekrite z masko, so morali brez premora globoko dihati in sicer v ritmu hitre glasbe, ki je grmela iz zvočnikov.

Povedali so jim, da bi ta tehnika dihanja lahko sprožila tako globoko spremenjeno stanje zavesti, da nekateri včasih izkušnje podoživete z  njeno pomočjo opisujejo celo kot travmatično podoživljanje svojega rojstva.

Nekaj minut po seansi, ki je trajala skoraj tri ure, je več udeležencev pričelo jokati. Nekateri so divje stresali svoje ude in bili videti kot obsedeni. Za nekoga, bi v tistem trenutku vstopil v prostor, bi bil prizor lahko videti celo strašljiv.

Toda desetine udeležencev nedavne delavnice takšnega dihanja v San Franciscu še zdaleč niso bili hipiji ali pripadniki kakšnega kulta. Bili so zdravstveni delavci, ki so zaključili zadnji korak certifikacijskega programa psihedelične terapije.

Pristop, znan tudi pod imenom holotropno dihanje, je na voljo ob koncu osemmesečnega usposabljanja, z namenom, da udeleženci na zakonit in varen način izkusijo terapevtski potencial spremenjenih stanj zavesti.

Dr. JJ Pursell, naturopatski zdravnik iz Oregona, je bil med udeleženci, ki je bil pred seanso skeptičen in ni verjel, da bi lahko nekaj ur intenzivnega dihanja sprožilo karkoli blizu psihedeličnega popotovanja. Vendar je  bil po seansi osupel.

»Globina tega, kar sem doživel, je bila izmerno podobna psilocibinu,« se je čudil dr. Pursell, ko je imel v mislih psihoaktivno spojino v čarobnih gobah. “Bilo je  tripersko.”

Obetavno področje

Povpraševanje po psihedelikih kot orodjih za zdravljenje je v zadnjih letih eksplodiralo, spodbujajo pa ga obetavne klinične študije, ohlapnost zakonov o prepovedanih snoveh  in vse več slavnih osebnosti, ki so se razkrili kot uporabniki psihedelikov. N.F.L. zvezdnik Aaron Rodgers je obrede z ayahuasco  (psihedeličnim čajem iz južnoameriškega pragozda) opisal kot katalizator »globlje ljubezni do sebe«. Igralka Jada Pinkett Smith je v svoji novi avtobiografiji zapisala, da so seanse z ayahuasco odpravile njene samomorilne misli. In ketamin, anestetik, ki povzroči disociativno, psihedelično stanje, je postal vse bolj priljubljena oblike terapije za zdravljenje depresije med ljudmi, ki jo lahko dobijo na uradnih klinikah ali pa se z njim zdravijo sami.

Ta kulturni premik je spodbudila knjiga avtorja Michaela Pollana iz leta 2018, z naslovom »Kako spremeniti svoje mišljenje«, ki je bila prirejena tudi v Netflix serijo. Psihedeliki so bili tudi v središču nedavnih priljubljenih romanov in dram, vključno s serijo »Devet popolnih neznancev«, v kateri Nicole Kidman igra podkupljivo zdravilko centra Tranquillum House.

Medtem, ko se stigma uporabe psihedeličnih zdravil umika, na stotine zdravnikov in terapevtov išče formalno usposabljanje, s katerim bi pomagali oživiti to področje medicine, ki se je vneto razvijalo v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, a je bilo naglo opuščeno, ko je takratni predsednik ZDA Richard M. Nixon sprožil t.i. »vojno proti drogam,« med katere so bili uvrščeni tudi psihedeliki.

Strokovnjaki za duševno zdravje pravijo, da tradicionalne oblike zdravljenja depresije, travm in zasvojenosti niso zadostne, saj ne uspejo dovolj dobro pomagati številnim bolnikom, ki se v Združenih državah spopadajo z visoko stopnjo samomorov in epidemijo odvisnosti od opiatov, ki je  samo leta 2022 vzela preko 75.000 življenj.

“V psihiatriji in psihologiji smo naleteli na zid,” je dejala Janis Phelps, direktorica Centra za psihedelične terapije in raziskave na Kalifornijskem inštitutu za integralne študije, na koncu prvega tovrstnega programa iz psihedelične terapije, ki je bila za strokovnjake izvedena na tej univerzi.

Odkar je  psihologinja dr. Phelps leta 2015 pričela s programom usposabljanja, je prizadevanje za oživitev psihedelične medicine naredilo velik preskok naprej.

Več univerz je v tem času odprlo svoje centre za raziskovanje psihedeličnih zdravil. Zvezna vlada je začela financirati študije psihedelikov. Volivci v zveznih državah Oregon in Kolorado so potrdili ukrepe za legalizacijo terapevtske uporabe psihedelikov. Raziskovalci so optimistični, da bi lahko Urad za hrano in zdravila že letos odobril klinično uporabo MDMA, zdravila, znanega kot »ekstazi.«

To novo obdobje  s seboj prinaša tudi nove izzive. Desetletja zakonske prepovedi rabe psihedeličnih zdravil, so otežila natančno preučevanje omejitev in nevarnosti teh spojin, ki so za nekatere ranljive ljudi lahko bolj destabilizirajoče kot pa zdravilne. Psihedelična terapija se pogosto prepleta z medicino in duhovnostjo, kar odpira kočljiva vprašanja o tem, kdo bi lahko vodil kliente v takšne izkušnje in kakšna strokovna znanja bi moral imeti. Takšno vmesno stanje kot ga poznamo sedaj, je omogočilo plenilsko vedenje nekaterih vodnikov in celo uradno akreditiranih terapevtov.

Program usposabljanja v Centru za psihedelične terapije in raziskave, v katerega se je od leta 2016 vpisalo več kot 1200 študentov, je bil ustvarjen z namenom vzpostavitve najboljših praks in etičnih smernic ob prehodu psihedelikov iz »podzemlja« neuradne rabe, nazaj v uradno medicino. Od njegove ustanovitve dalje se je pojavilo več podobnih izobraževalnih programov.

Vsi so se ubadali z osnovno dilemo: Kako poučevati obliko terapije, ki ostaja večinoma nezakonita?

Izklop “razmišljajočih možganov”

Dr. Caroline J. Hurd, zdravnica paliativne oskrbe iz Seattla, se je vpisala v certifikacijski program, ker so jo razočarale omejitve in stranski učinki zdravil, ki se običajno uporabljajo za lajšanje bolečin in tesnobe pri neozdravljivo bolnih pacientih.

»Večina orodij, ki jih imamo na voljo za zdravljenje simptomov, vodi v čustveno potlačitev,« je dejala in opisala bolnike, ki zadnje dni preživijo omamljeni in čustveno umaknjeni. Navdušile so jo klinične študije, ki so pokazale, da psihedeliki lajšajo strah in grozo ljudi, ki se soočajo z mračnimi napovedmi lastne minljivosti,  ter jim omogočajo, da so v svojih zadnjih dneh bolj prisotni in čustveno odprti.

Ko si je na oktobrski delavnici čez oči nadela masko in pričela globlje dihati, je tako prvič poskusila holotropno dihanje, a pri tem ni razmišljala o svoji minljivosti. V zgodnjih fazah seanse, ki je vključevala intenzivnejšo glasbo, je dr. Hurd dejala, da so se njeni “razmišljajoči se možgani resnično izklopili.” Ko se je glasba proti koncu upočasnila, se je v njenih mislih izkristalizirala očarljiva slika: dr. Hurd se je v trenutku svoje smrti videla ležati na gnezdu palic, obkrožena s svojimi otroki.

Daleč od tega, da bi bila ob tem zaskrbljena, jo je videnje navdalo s čudenjem in ji dalo občutek, neizrekljivega dojemanja minljivosti.  “Ni mi treba skrbeti, kaj je na drugi strani,” je dejala. “Lahko bi bilo tako preprosto, da se res samo vrnem v prah in postanem zemlja, in tudi to je v redu.”

Dr. Baylo Travis, psihologinjo iz Oaklanda v Kaliforniji, je usposabljanje iz psihedelične terapije pritegnilo, ker je prišla do zaključka, da je kronična bolečina – njena posebnost – pogosto fizična manifestacija potlačene čustvene travme. V prihodnosti upa, da bo s pomočjo psihedelikov pomagala pacientom pri soočanju s težkimi spomini in čustvi.

Dr. Travis je dejala, da se je lotila dihalne seanse z majhnimi pričakovanji, ker izkušnja prve delavnice na kateri je sodelovala ni bila ravno nekaj posebnega. Ko se je seansa pričela je bilo njeno razpoloženje veselo, se spominja. Toda v nekaj minutah je dr. Travisovo preplavil val težkih čustev, zaradi katerih je pričela jokati in se tresti, ko se je dotaknila tega, kar je opisala kot “globoko, globoko žalost, ki ni bila posebej povezana z ničemer konkretnim.”

Po notranjem popotovanju skozi obdobja žalosti in blaženosti je imela dr. Travisova močno vizijo; videla je, kako jo nosi odrasel človek in ta slika je bila zanjo globoko pomirjajoča. »Mislim, da to pomeni, da se bom potolažila,« je rekla dr. Travis. Številne solze, ki jih je  v izkušnji pretočila, so bile zanjo sicer nekoliko skrivnostne, je še dodala.

“Bilo je kot, oh, to je pod površjem mojega uma in morda sem vseskozi hodila naokoli s tem, saj nisem nikoli imela priložnosti, da to res v celoti izrazim.”

Pri 92 letih Early Booster vidi upanje

Kmalu po tem, ko so znanstveniki v Evropi in Združenih državah v štiridesetih letih prejšnjega stoletja začeli vzorčiti in preučevati psihoaktivna zdravila, kot je LSD, so nekateri psihiatri kmalu uvideli izjemen potencial teh snovi pri njihovi terapevtski uporabi. Zdi se, da te izredne spojine v kombinaciji s psihoterapijo nekaterim pacientom lahko pomagajo pri preoblikovanju travmatičnih spominov, premagovanju zasvojenosti in spremembah v mišljenju.

Vodilni zagovornik njihove  terapevtske rabe je bil na Češkem rojeni psihiater Stanislav Grof, ki je napisal več knjig, v katerih je zabeležil izredna spoznanja več desetletij terapevtske rabe teh zdravil v Pragi in Baltimoru, ZDA.

“Psihedeliki, ki bi bili uporabljeni odgovorno in previdno, bi bili za psihiatrijo to, kar je mikroskop za biologijo in medicino ali kar je teleskop za astronomijo,” je zapisal v “LSD psihoterapija”, knjigi, ki je bila izdana leta 1980 in še danes predstavlja eno temeljnih del na tem področju.

Do takrat je »vojna proti drogam« in splošna prepoved rabe psihedeličnih snovi zadušila to izredno zanimivo področje psihoterapije,  a hkrati spodbudilo dr. Grofa, da je razvil novo modaliteto, ki temelji le na dihanju, temelji pa na pranajami, starodavnemu indijskemu procesu jogijskega dihanja. Le to je poimenoval holotropno dihanje – izraz, ki združuje grške besede, ki pomenijo premik k celovitosti – je postalo sredstvo za vstop v spremenjena stanj zavesti brez rabe psihedeličnih zdravil.

Učinki holotropnega dihanja na možgane in razpoloženje do danes še niso bili širše raziskani. Toda v študiji, ki je bila objavljena lani, so evropski raziskovalci ugotovili, da lahko vpliva na možgansko aktivnost in razpoloženje na načine, “ki so povezani z boljšim duševnim počutjem.”

V intervjuju je 92-letni dr. Grof povedal, da je na svoje veliko presenečenje odkril, da so lahko dihalne seanse holotropnega dihanja lahko enako intenzivne kot same psihedelične izkušnje. Dejal je, da izkušnje v razširjenih stanjih zavesti, ne glede na to, ali so posledica dihanja ali rabe  psihedeličnih snovi, ljudem pogosto omogočajo, da hitro razvozlajo temeljne vzroke svojega duševnega trpljenja in stisk, zaradi česar so učinkovitejše od običajnih metod zdravljenja, kot so npr. antidepresivi.

Po besedah dr. Grofa si trenutne terapije prizadevajo predvsem zatreti bolnikove simptome in s psihoterapijo racionalno osmisliti svoje težave. Toda dodal je, da “nekaterih najpomembnejših problemov ni mogoče rešiti le s pogovorom.”

Na koncu svoje kariere dr. Grof navdušujoče govori o ponovnem vzponu s psihedeliki podprte psihoterapije.  Toda pri tem meni, da bo izkoriščanje njihovega največjega potenciala zahtevalo tudi razvoj močnih zaščitnih ukrepov.

“Trenutno si zelo veliko ljudi želi poskusiti psihedelike,” je dejal. »In le malo ljudi ima zadostno usposabljanje, da bi lahko vodila druge skozi te izkušnje.« Strokovnjaki pravijo, da je treba tudi holotropno dihanje izvajati le pod nadzorom usposobljenih terapevtov.

“Med peklom in nebesi”

Laura Berg, psihiatrična medicinska sestra iz Nove Mehike, je dejala, da se je na težak način naučila nevarnosti samozdravljenja s psihedeliki.

Gospa Berg, ki je večino svoje kariere preživela v službi za ministrstva za veterane, se je obrnila k psihedelikom, potem ko je izgubila zaupanje v koktajl antidepresivov in stabilizatorjev razpoloženja, ki so ji jih predpisali, medtem ko se je borila z izgorelostjo in občutkom nemoči, ko je skrbela za vojne veterane v Iraku.

Gospa Berg je povedala, da se je ob jemanju psihedelikov na obredih in festivalih več let počutila omamljeno in umaknjeno. Borila se je med um-parajočim in srce odpirajočimi  izkušnjami, ki jih je imela s psihedeliki, in mračno resničnostjo svojega kliničnega dela.

“Bilo je nekako tako, kot da bi nihala med peklom in nebesi,” je povedala gospa Berg, ki je nedavno diplomirala na Kalifornijskem inštitutu za integralne študije.

Leta 2016 se je gospa Berg udeležila delavnice holotropnega dihanja, zaradi katere je po njenih besedah spoznala, da nosi znotraj sebe tudi lastno sposobnost zdravljenja, ki ni omejena na rabo zdravil. To je sprožilo osebno in poklicno preobrazbo, med katero se je v večletnem programu tudi sama usposobila za vodenje seans holotropnega dihanja.

Od takrat je gospa Berg s pridržanim optimizmom opazovala, kako psihedeliki postajajo vse bolj dostopni in zaželeni. Trenutno je veliko več ljudi, ki iščejo ta zdravljenja, kot pa je izvajalcev, ki so dovolj usposobljeni, da jih lahko skozi tudi varno vodijo.

“To ni zdravilo,” je rekla. “To vas ne bo nujno spremenilo v razsvetljeno osebo.”