Vir: Članek je bil prvotno objavljen v angleškem jeziku na spletni strani časopisa Boston Globe, dne 10.11.2023.

Šestdeset let po tem, ko je Harvard odpustil Timothyja Learyja zaradi njegovih eksperimentov s psihedeličnimi zdravili, je bolnišnica, povezana z univerzo, ponovno odprla vrata za tovrstne raziskave s preizkušanjem, ali psihedelične gobe lahko pomagajo umirajočim bolnikom soočiti se s smrtjo.

Majhna raziskava raziskovalcev iz programa Psilocybin-Assisted Therapy pri Centru za zdravljenje raka Dana-Farber je prva, ki preizkuša sintetični psilocibin, aktivno sestavino tako imenovanih čarobnih gob, pri bolnikih v paliativni negi. Ti bolniki trpijo za rakom, srčno-žilnimi boleznimi in drugimi neozdravljivimi boleznimi, pri čemer jim je ostalo še šest mesecev ali manj življenja.

Pilotna raziskava, ki združuje enkratni odmerek psihedeličnega zdravila in pogovorno terapijo, se je začela leta 2022 s privolitvijo Uprave za prehrano in zdravila ZDA (FDA) in je doslej osmim bolnikom dodelila psilocibin, od katerih jih je šest od takrat umrlo. Raziskava, ki naj bi se končala prihodnje leto, potem ko bo odmerek dodeljen še dvema bolnikoma, ocenjuje, kako dobro umirajoči bolniki prenašajo zdravilo in ali jim le to olajša njihovo “psihološko in eksistencialno stisko”.

To je šele druga raziskava psihedeličnih snovi na ustanovi, povezani s Harvardom, odkar je šola leta 1963 odpustila Learyja kot predavatelja psihologije zaradi neetičnih znanstvenih praks, pravijo raziskovalci. Bolnišnica McLean, psihiatrična šola bolnišnice Harvard Medical School, je leta 2006 začela preizkušati drugo psihedelično zdravilo, MDMA, ali ekstazi, na rakavih bolnikih z anksioznostjo. Toda univerza je zaustavila raziskavo, ki se je končala brez objave rezultatov.

Dr. Yvan Beaussant, paliativni zdravnik na Dana-Farberju, ki vodi novo raziskavo, je dejal, da upa, da bo pokazala, ali lahko psilocibin – stoletja uporabljen v obliki čarobnih gob pri obredih staroselcev Mehike in Srednje Amerike – skupaj s pogovorno terapijo lajša sindrom demoralizacije, kliničnega izraza za brezup in brezpomenskost, ki ga pogosto doživljajo negovalni bolniki.

“Ti ljudje se soočajo z najtežjim življenjskim obdobjem, z umiranjem,” je dejal Beaussant. Osem prejemnikov psilocibina je prijavilo različne reakcije na psihedelično zdravilo, je dejal, toda mnogi so pozneje začutili obnovljen občutek smisla in globlje povezave z ljubljenimi. Da bi potrdil te koristi, Beaussant namerava kmalu pričeti z še bolj obsežno raziskavo.

Psilocibin, tako kot LSD in druge psihedelike je prepovedano kupovati, posedovati ali distribuirati zunaj kliničnih študij; leta 1970 je administracija takratnega predsednika ZDA Richarda M. Nixona postavila le te na seznam razreda I. (Zdravstveni uradniki v Oregonu so letos dobili pooblastilo za ponudbo psilocibinske terapije za nekatere duševne bolezni.)

Vendar pa so raziskovalci v zadnjih 15 letih testirali potencialne terapevtske koristi psilocibina, zlasti za ljudi s hudo depresijo in tesnobo. Nekateri strokovnjaki pravijo, da rastoča zbirka dokazov kaže, da lahko psilocibin v pravih okoliščinah izboljša razpoloženje bolnikov veliko hitreje kot pa tradicionalna psihiatrična zdravila ali pogovorna terapija.

Dr. Roxanne Sholevar, psihiatrinja na Dana-Farberju in so-raziskovalka pri kliničnem preskušanju psilocibina, je dejala, da je bila globoko pretresena zaradi izkušenj dveh umirajočih bolnikov, ki jih je spremljala med izkušnjo z psilocibinom.

Ena od njih je bila 47-letna ženska, ki se je čustveno umaknila od svojih dveh najstniških otrok, medtem ko je umirala zaradi pljučne fibroze, progresivne pljučne bolezni. Po zaužitju psihedeličnega zdravila je ženska poročala o mistični izkušnji, med katero je na notranjem popotovanju prišla na prapodobno reko, kjer je nastalo življenje, je povedala Sholevarjeva.

Pri tem je spoznala, da so vsa živa bitja prišla iz te reke, in da se bo, tako kot tudi vsi ostali, ko bo umrla v njo vrnila. To ji je pomagalo omiliti depresijo in tesnobo, ki ju je doživljala ter jo pripeljalo k temu, da je otrokom zapustila videoposnetek, v katerem je dejala, da bo z njimi za vedno.

Drugi pacient, 81-letni moški, ki je bil sicer katolik, je čutil, da je življenje zaradi bližajoče se lastne smrti, in smrti svoje žene pred nekaj leti, brez pomena. Moški, ki je imel tudi pljučno fibrozo, je vzel kapsulo s psilocibinom in se znašel v temni katedrali, kjer je naletel na “grozljivo prisotnost”, ki ga je močno prestrašila, je dejala Sholevarjeva.

Raziskovalci so poklicali kapelana paliativne nege, da bi ga tolažil, in pacientovo razburjenje se je ob tem umirilo. Kasneje je Sholevarjevi povedal, da je spoznal, da je namen njegovih preostalih dni prejemati in deliti Božjo ljubezen.

“Te spremembe, ki jih opisujem, so stvari, za katere so ponavadi potrebna leta psihoterapije,” je dejala Sholevarjeva. “Pretresena sem in spoštljiva ter globoko radovedna, kaj tukaj vidimo in kako to lahko razvijemo naprej, da še izboljšamo varnost takšnih izkušenj.”

Sholevarjeva in Beaussant sta dejala, da bi študija lahko imela tudi stranski učinek: izboljšanje ugleda Timothyja Learyja.

Timothy Leary je kot predavatelj klinične psihologije na Harvardu v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja povzročil zmedo, ko je preučeval psilocibin, ki je bil takrat še legalen.

Fakultetni člani in administratorji so se pritoževali, da je študentom dajal psihedelična zdravila in se včasih z njimi tudi sam udeležil uživanja teh snovi. Leary je trdil, da lahko psihedeliki, vključno z LSD-jem, transformirajo osebnost in razširijo človeško zavest.

Po odpustitvi s Harvarda je Leary spodubjal mlade ljudi k rabi teh snovi, pri čemer je postal orakelj hipijem in v očeh kritikov propagandistični norček. Nixon naj bi ga opisal kot “najnevarnejšega človeka v Ameriki”.

Kljub temu je psiholog pomagal s ključnimi uvidi na tem področju; pomena “okolja in miselnosti – set in settinga,” pri varni uporabi psihedeličnih snovi, sta dejala Beaussant in Sholevarjeva. Ta vpogled je še danes ključen za ekipe raziskovalcev, ki terminalno bolne bolnike vodijo skozi spreminjajoče se zavesti psihedelične izkušnje.

Vsi udeleženci študije živijo v domu hospica Care Dimensions v Massachusettsu. Bolniki morajo pred psihedelično izkušnjo opraviti dve svetovalni seji z ekipo dveh terapevtov, ki jih pripravijo na uživanje psilociba in se ob tem pogovorijo, kaj želijo od nje dobiti. Bolnikom se svetuje, naj “zaupajo, se spustijo in odprejo” izkušnji “tudi če je intenzivna ali neprijetna”, je dejal Beaussant.

Ljudje lahko v psihedelični izkušnji doživljajo občutke blaženosti, je dejal, medtem ko druge izkušnja popelje v zelo naporna področja duševnosti. “Včasih se lahko pojavi občutek, izgubljenosti, soočanja s preteklimi travmami, bolečino,” je pojasnil. “Namen pri tem seveda ni, da se tem izkušnjam izognemo.”

Bolniki po sami uporabi psihedeličnega zdravila opravijo še dve integrativni terapiji, kjer razpravljajo o tem, kakšen vpliv je imela na njih izkušnja in kako je spremenila njihovo doživljanje življenja tik pred njegovim koncem.

Okolje v katerem so te izkušnje potekale, je 18-posteljna hiša Care Dimensions Hospice House, ki se nahaja na 12 hektarjih gozda v mestu Lincoln. Bolniki običajno sedijo v naslonjaču ali ležijo v postelji v sobi s teraso in razgledom na urejene vrtove. Na sebi imajo maske za oči, da se lahko osredotočijo izključno na notranjo izkušnjo. Pri tem imajo slušalke in poslušajo pomirjujočo glasbo. Izkušnja traja približno šest ur.

Vsaj en raziskovalec ostane ob strani bolnikov, preverja njihov srčni utrip in krvni tlak, ki se običajno zmerno zvišata pod vplivom psilocibina. Izredno pomembno je, da se bolniki počutijo varne.

“Ideja o ‘setu’ in ‘settingu’ – vemo, da so ti dejavniki resnično pomembni pri oblikovanju same narave psihedelične izkušnje in njenega potencialnega terapevtskega učinka,” je dejal Beaussant. “To je delo, ki nam ga je predstavil Timothy Leary.”

Ideja o rehabilitaciji Learyjevega ugleda se morda zdi nemogoča. Toda tudi zanimanje za potencialne koristi psihedelikov pri zdravljenju različnih bolezni, od depresije do posttravmatske stresne motnje do obsesivno-kompulzivne motnje – celo do razdražljivega črevesja – je izjemno.

“To imenujemo psihedelična renesansa,” je dejal Rick Doblin, aktivist za psihedelična zdravila in ustanovitelj Multidisciplinary Association for Psychedelic Studies, ki živi v Belmontu. Njegova organizacija upa, da bo v drugi polovici leta 2024 pridobila odobritev FDA za MDMA kot del zdravljenja posttravmatske stresne motnje.

V zadnjih letih so najvišje medicinske šole v državi tekmovale za ustanovitev centrov za raziskavo psihedelikov, in investitorji so vložili na milijone dolarjev v startupe, ki raziskujejo terapevtski potencial takšnih spojin.

Prestižne medicinske šole, ki podpirajo raziskave psihedelikov, so tudi Johns Hopkins, NYU in UCLA.

Massachusetts General Hospital, še ena Harvardova pridružena šola za medicino, je leta 2021 ustanovila Center za nevroznanost psihedelikov, ki v prihodnosti načrtuje preskuse psihedelikov za različne bolezni.

Michael Pollan, avtor uspešnice iz leta 2018 “Kako spremeniti svoj um: Kaj nas nova znanost psihedelikov uči o zavesti, umiranju, odvisnosti, depresiji in transcendenci,” je bil presenečen, ko je slišal za študijo Dana-Farberja.

“To je pomembna novica zaradi Harvardove zgodovine s psihedeliki in institucionalne zadrege zaradi epizode s Timothyjem Learyjem,” je dejal Pollan, ki poučuje kreativno pisanje na Harvardu. “Mislil sem, da bi bili zadnja univerza v Ameriki, ki se bo podala v te vode.”

Pollan pa ni bil presenečen nad znanstvenim zanimanjem za psihedelike za zdravljenje duševnih motenj. “Sistem duševnega zdravja je pokvarjen,” je dejal in zdravniki “obupano iščejo nova orodja.”

Vir: Članek je bil prvotno objavljen v angleškem jeziku na spletni strani časopisa Boston Globe, dne 10.11.2023.

Šestdeset let po tem, ko je Harvard odpustil Timothyja Learyja zaradi njegovih eksperimentov s psihedeličnimi zdravili, je bolnišnica, povezana z univerzo, ponovno odprla vrata za tovrstne raziskave s preizkušanjem, ali psihedelične gobe lahko pomagajo umirajočim bolnikom soočiti se s smrtjo.

Majhna raziskava raziskovalcev iz programa Psilocybin-Assisted Therapy pri Centru za zdravljenje raka Dana-Farber je prva, ki preizkuša sintetični psilocibin, aktivno sestavino tako imenovanih čarobnih gob, pri bolnikih v paliativni negi. Ti bolniki trpijo za rakom, srčno-žilnimi boleznimi in drugimi neozdravljivimi boleznimi, pri čemer jim je ostalo še šest mesecev ali manj življenja.

Pilotna raziskava, ki združuje enkratni odmerek psihedeličnega zdravila in pogovorno terapijo, se je začela leta 2022 s privolitvijo Uprave za prehrano in zdravila ZDA (FDA) in je doslej osmim bolnikom dodelila psilocibin, od katerih jih je šest od takrat umrlo. Raziskava, ki naj bi se končala prihodnje leto, potem ko bo odmerek dodeljen še dvema bolnikoma, ocenjuje, kako dobro umirajoči bolniki prenašajo zdravilo in ali jim le to olajša njihovo “psihološko in eksistencialno stisko”.

To je šele druga raziskava psihedeličnih snovi na ustanovi, povezani s Harvardom, odkar je šola leta 1963 odpustila Learyja kot predavatelja psihologije zaradi neetičnih znanstvenih praks, pravijo raziskovalci. Bolnišnica McLean, psihiatrična šola bolnišnice Harvard Medical School, je leta 2006 začela preizkušati drugo psihedelično zdravilo, MDMA, ali ekstazi, na rakavih bolnikih z anksioznostjo. Toda univerza je zaustavila raziskavo, ki se je končala brez objave rezultatov.

Dr. Yvan Beaussant, paliativni zdravnik na Dana-Farberju, ki vodi novo raziskavo, je dejal, da upa, da bo pokazala, ali lahko psilocibin – stoletja uporabljen v obliki čarobnih gob pri obredih staroselcev Mehike in Srednje Amerike – skupaj s pogovorno terapijo lajša sindrom demoralizacije, kliničnega izraza za brezup in brezpomenskost, ki ga pogosto doživljajo negovalni bolniki.

“Ti ljudje se soočajo z najtežjim življenjskim obdobjem, z umiranjem,” je dejal Beaussant. Osem prejemnikov psilocibina je prijavilo različne reakcije na psihedelično zdravilo, je dejal, toda mnogi so pozneje začutili obnovljen občutek smisla in globlje povezave z ljubljenimi. Da bi potrdil te koristi, Beaussant namerava kmalu pričeti z še bolj obsežno raziskavo.

Psilocibin, tako kot LSD in druge psihedelike je prepovedano kupovati, posedovati ali distribuirati zunaj kliničnih študij; leta 1970 je administracija takratnega predsednika ZDA Richarda M. Nixona postavila le te na seznam razreda I. (Zdravstveni uradniki v Oregonu so letos dobili pooblastilo za ponudbo psilocibinske terapije za nekatere duševne bolezni.)

Vendar pa so raziskovalci v zadnjih 15 letih testirali potencialne terapevtske koristi psilocibina, zlasti za ljudi s hudo depresijo in tesnobo. Nekateri strokovnjaki pravijo, da rastoča zbirka dokazov kaže, da lahko psilocibin v pravih okoliščinah izboljša razpoloženje bolnikov veliko hitreje kot pa tradicionalna psihiatrična zdravila ali pogovorna terapija.

Dr. Roxanne Sholevar, psihiatrinja na Dana-Farberju in so-raziskovalka pri kliničnem preskušanju psilocibina, je dejala, da je bila globoko pretresena zaradi izkušenj dveh umirajočih bolnikov, ki jih je spremljala med izkušnjo z psilocibinom.

Ena od njih je bila 47-letna ženska, ki se je čustveno umaknila od svojih dveh najstniških otrok, medtem ko je umirala zaradi pljučne fibroze, progresivne pljučne bolezni. Po zaužitju psihedeličnega zdravila je ženska poročala o mistični izkušnji, med katero je na notranjem popotovanju prišla na prapodobno reko, kjer je nastalo življenje, je povedala Sholevarjeva.

Pri tem je spoznala, da so vsa živa bitja prišla iz te reke, in da se bo, tako kot tudi vsi ostali, ko bo umrla v njo vrnila. To ji je pomagalo omiliti depresijo in tesnobo, ki ju je doživljala ter jo pripeljalo k temu, da je otrokom zapustila videoposnetek, v katerem je dejala, da bo z njimi za vedno.

Drugi pacient, 81-letni moški, ki je bil sicer katolik, je čutil, da je življenje zaradi bližajoče se lastne smrti, in smrti svoje žene pred nekaj leti, brez pomena. Moški, ki je imel tudi pljučno fibrozo, je vzel kapsulo s psilocibinom in se znašel v temni katedrali, kjer je naletel na “grozljivo prisotnost”, ki ga je močno prestrašila, je dejala Sholevarjeva.

Raziskovalci so poklicali kapelana paliativne nege, da bi ga tolažil, in pacientovo razburjenje se je ob tem umirilo. Kasneje je Sholevarjevi povedal, da je spoznal, da je namen njegovih preostalih dni prejemati in deliti Božjo ljubezen.

“Te spremembe, ki jih opisujem, so stvari, za katere so ponavadi potrebna leta psihoterapije,” je dejala Sholevarjeva. “Pretresena sem in spoštljiva ter globoko radovedna, kaj tukaj vidimo in kako to lahko razvijemo naprej, da še izboljšamo varnost takšnih izkušenj.”

Sholevarjeva in Beaussant sta dejala, da bi študija lahko imela tudi stranski učinek: izboljšanje ugleda Timothyja Learyja.

Timothy Leary je kot predavatelj klinične psihologije na Harvardu v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja povzročil zmedo, ko je preučeval psilocibin, ki je bil takrat še legalen.

Fakultetni člani in administratorji so se pritoževali, da je študentom dajal psihedelična zdravila in se včasih z njimi tudi sam udeležil uživanja teh snovi. Leary je trdil, da lahko psihedeliki, vključno z LSD-jem, transformirajo osebnost in razširijo človeško zavest.

Po odpustitvi s Harvarda je Leary spodubjal mlade ljudi k rabi teh snovi, pri čemer je postal orakelj hipijem in v očeh kritikov propagandistični norček. Nixon naj bi ga opisal kot “najnevarnejšega človeka v Ameriki”.

Kljub temu je psiholog pomagal s ključnimi uvidi na tem področju; pomena “okolja in miselnosti – set in settinga,” pri varni uporabi psihedeličnih snovi, sta dejala Beaussant in Sholevarjeva. Ta vpogled je še danes ključen za ekipe raziskovalcev, ki terminalno bolne bolnike vodijo skozi spreminjajoče se zavesti psihedelične izkušnje.

Vsi udeleženci študije živijo v domu hospica Care Dimensions v Massachusettsu. Bolniki morajo pred psihedelično izkušnjo opraviti dve svetovalni seji z ekipo dveh terapevtov, ki jih pripravijo na uživanje psilociba in se ob tem pogovorijo, kaj želijo od nje dobiti. Bolnikom se svetuje, naj “zaupajo, se spustijo in odprejo” izkušnji “tudi če je intenzivna ali neprijetna”, je dejal Beaussant.

Ljudje lahko v psihedelični izkušnji doživljajo občutke blaženosti, je dejal, medtem ko druge izkušnja popelje v zelo naporna področja duševnosti. “Včasih se lahko pojavi občutek, izgubljenosti, soočanja s preteklimi travmami, bolečino,” je pojasnil. “Namen pri tem seveda ni, da se tem izkušnjam izognemo.”

Bolniki po sami uporabi psihedeličnega zdravila opravijo še dve integrativni terapiji, kjer razpravljajo o tem, kakšen vpliv je imela na njih izkušnja in kako je spremenila njihovo doživljanje življenja tik pred njegovim koncem.

Okolje v katerem so te izkušnje potekale, je 18-posteljna hiša Care Dimensions Hospice House, ki se nahaja na 12 hektarjih gozda v mestu Lincoln. Bolniki običajno sedijo v naslonjaču ali ležijo v postelji v sobi s teraso in razgledom na urejene vrtove. Na sebi imajo maske za oči, da se lahko osredotočijo izključno na notranjo izkušnjo. Pri tem imajo slušalke in poslušajo pomirjujočo glasbo. Izkušnja traja približno šest ur.

Vsaj en raziskovalec ostane ob strani bolnikov, preverja njihov srčni utrip in krvni tlak, ki se običajno zmerno zvišata pod vplivom psilocibina. Izredno pomembno je, da se bolniki počutijo varne.

“Ideja o ‘setu’ in ‘settingu’ – vemo, da so ti dejavniki resnično pomembni pri oblikovanju same narave psihedelične izkušnje in njenega potencialnega terapevtskega učinka,” je dejal Beaussant. “To je delo, ki nam ga je predstavil Timothy Leary.”

Ideja o rehabilitaciji Learyjevega ugleda se morda zdi nemogoča. Toda tudi zanimanje za potencialne koristi psihedelikov pri zdravljenju različnih bolezni, od depresije do posttravmatske stresne motnje do obsesivno-kompulzivne motnje – celo do razdražljivega črevesja – je izjemno.

“To imenujemo psihedelična renesansa,” je dejal Rick Doblin, aktivist za psihedelična zdravila in ustanovitelj Multidisciplinary Association for Psychedelic Studies, ki živi v Belmontu. Njegova organizacija upa, da bo v drugi polovici leta 2024 pridobila odobritev FDA za MDMA kot del zdravljenja posttravmatske stresne motnje.

V zadnjih letih so najvišje medicinske šole v državi tekmovale za ustanovitev centrov za raziskavo psihedelikov, in investitorji so vložili na milijone dolarjev v startupe, ki raziskujejo terapevtski potencial takšnih spojin.

Prestižne medicinske šole, ki podpirajo raziskave psihedelikov, so tudi Johns Hopkins, NYU in UCLA.

Massachusetts General Hospital, še ena Harvardova pridružena šola za medicino, je leta 2021 ustanovila Center za nevroznanost psihedelikov, ki v prihodnosti načrtuje preskuse psihedelikov za različne bolezni.

Michael Pollan, avtor uspešnice iz leta 2018 “Kako spremeniti svoj um: Kaj nas nova znanost psihedelikov uči o zavesti, umiranju, odvisnosti, depresiji in transcendenci,” je bil presenečen, ko je slišal za študijo Dana-Farberja.

“To je pomembna novica zaradi Harvardove zgodovine s psihedeliki in institucionalne zadrege zaradi epizode s Timothyjem Learyjem,” je dejal Pollan, ki poučuje kreativno pisanje na Harvardu. “Mislil sem, da bi bili zadnja univerza v Ameriki, ki se bo podala v te vode.”

Pollan pa ni bil presenečen nad znanstvenim zanimanjem za psihedelike za zdravljenje duševnih motenj. “Sistem duševnega zdravja je pokvarjen,” je dejal in zdravniki “obupano iščejo nova orodja.”