Ker postajata zdravljenje z MDMA in psilocibinom vse bolj razširjena, se tudi terapevtska komponenta psihedelične terapije sooča z vse večjo pozornostjo. Ogledali si bomo, kaj je običajno prisotno v mnogih takšnih terapijah – in kaj ne.

Psihedelična terapija je na poti, da postane osrednji medicinski pristop pri obravnavi duševnega zdravja. Leta 2020 in 2022 so prebivalci Oregona in Kolorada glasovali za legalizacijo uporabe psilocibina, psihoaktivne učinkovine svetih ali čarobnih gob, ameriška uprava za hrano in zdravila, pa naj bi do leta 2024 odobrila rabo MDMA ali ekstazija za zdravljenje depresije in posttravmatske stresne motnje.

Medtem, ko je vedno več dokazov, ki nakazujejo, da bi lahko psihedelične snovi predstavljale prepotrebne nove oblike zdravljenja za trdovratne duševne bolezni, so se pojavile tudi zgodbe o zlorabah in travmah – ki pa so bolj povezane s terapevti, kot z samimi psihedeličnimi zdravili.

Nekateri primeri vključujejo očitne primere spolnega napada. Pri drugih je terapevt morebiti imel dobre namere, vendar je vseeno povzročil več škode kot koristi. V enem od nedavnih kliničnih preskušanj, kjer so ugotovili, da lahko psilocibin olajša depresijo odporno na druge oblike zdravljenja, so trije udeleženci poročali o samomorilnih mislih in samopoškodovanju v tednih po zaključeni psihedelični terapiji.

Dvajset let raziskav je standardiziralo odmerke zdravil, ki se uporabljajo v kliničnih preskušanjih, vendar terapevtski del ni bil deležen podobne pozornosti. Namesto tega je delo terapevtov pogosto temeljilo na tradiciji namesto na empiričnih dokazih, je dejal dr. Charles Raison, vodja kliničnega raziskovanja pri Usona Inštitutu v Wisconsinu in profesor psihiatrije na Univerzi v Wisconsinu.

Pomanjkanje znanstveno podprtih najboljših praks je spodbudilo raziskovalce, klinike in nekdanje paciente k zahtevi po bolj kritičnem pogledu na terapevtsko komponento psihedelične terapije.

“Resnično sem zaskrbljena zaradi načinov, na katere lahko dobronamerni terapevti škodijo,” je dejala Sarah McNamee, licencirana psihoterapevtka in koordinatorica raziskav na Fakulteti za socialno delo na Univerzi McGill.

Ker so ljudje pod vplivom psihedeličnih snovi čustveno zelo ranljivi, obstaja večje tveganje za psihološke poškodbe, zlasti s strani nekompetentnih ali neizkušenih terapevtov. “Ne bi bilo težko nekomu poslabšati njegovo stanje,” je dejala Janis Phelps, direktorica Centra za psihedelične terapije in raziskave na Kalifornijskem inštitutu za integralne študije, kjer izvajajo študij iz psihologije in svetovanja.

Poglejmo si, kaj se trenutno dogaja v številnih psihedeličnih terapijah in kje se lahko pojavijo zaskrbljujoči znaki.

Izbira terapevta

V večini držav je edini način, da zakonito preizkusite psihedelično terapijo z uporabo psilocibina ali MDMA ta, da se vključite v klinične raziskave. (Zdravilo ketamin se lahko uporablja v klinikah ali pa ga celo pošljejo na vaš dom, vendar strokovnjaki močno priporočajo, da se uporablja le v sklopu terapije.)

Terapevt, s katerim sodelujete, bi moral biti strokovnjak za duševno zdravje, najbolje da specializiran za vaše stanje, in certificiran za psihedelično terapijo, za katero zdaj obstaja več programov usposabljanja.

Amy Lehrner, klinična direktorica Centra za psihedelično psihoterapijo in raziskave travme na Medicinski fakulteti Icahn na gori Sinai, je priporočila, da ljudje ocenijo potencialnega psihedeličnega terapevta tako kot katerega koli drugega ponudnika duševnega zdravja: povprašajte o izobrazbi, strokovnih certifikatih in strokovnem znanju osebe.

Že desetletja sicer obstajajo tudi alternativne možnosti, ki delujejo izven zakonskih okvirjev in ki jih v nekaterih primerih izvajajo profesionalni terapevti, spet v drugih pa amaterji. Strokovnjaki odsvetujejo uporabo takšnih ponudnikov, saj je nadzora nad njimi še manj. Preverjanje terapevta je še posebej pomembno, če iščete psihedelično terapijo izven kliničnega preskušanja.

Ne glede na okolje je ključnega pomena, da se s terapevtom počutite varno in udobno, kar je eden od razlogov, da so pripravljalne seanse pred psihedelično terapijo tako zelo pomembne. V teh terapevt in klient namreč vzpostavljata medsebojno zaupanje in gradita varen odnos.

Pripravljalna srečanja

Preden vzamete psihedelično zdravilo, bi se moral terapevt z vami srečati v več pripravljalnih srečanjih, kjer bi vam razložil kaj zdravljenje vključuje in kakšni so fizični in psihološki učinki zdravila. Terapevt mora vprašati o vaši anamnezi in simptomih, pa tudi o vaših ciljih in namerah glede zdravljenja.

Terapevt vam bo morda svetoval, da med seanso ohranjate specifičen način odprtega uma in razmišljanja ali pa vas bo naučil dihalnih in meditacijskih tehnik, ki jih boste lahko uporabili, če se boste med psihedelično izkušnjo soočala z neprijetnimi čustvi ali telesnimi občutki.

“Učimo jih, da ostajajo navdušeni in radovedni glede neznanega, ki se odpira znotraj njih in da pri tem ohranjajo karseda odprto držo, tudi če je to kar se znotraj njih odpira na trenutke neprijetno ali morebiti zahtevno,” je dejal dr. Phelps.

Pomembno je, da klient in terapevt, pred samo seanso z uporabo psihedeličnih zdravil, vzpostavita informirano soglasje za to, kar se med njo lahko zgodi. To je še zlasti pomembno pri vprašanju fizičnega dotika. Ker le ta praviloma ni del običajne pogovorne terapije, je njegova vloga v psihedelični terapiji lahko tudi sporna.

Nekateri strokovnjaki menijo, da je med psihedelično psihoterapijo pogosto v pomoč, če klient s strani terapevta prejme pomirjujoč, ne-invaziven dotik, saj s tem zadovolji nezadovoljene anaklitične potrebe. Spet drugi so mnenja, da bi to lahko ustvarilo priložnost za prestopanje meja. Večina se strinja, da mora biti dotik omejen na držanje za roke ali roko na rami; vse ostalo, kar vključuje stik s celim telesom, vključno z objemom, pa je morebiti neprimerno saj bi se lahko razumelo kot spolno.

Seanse z psihedeličnimi snovmi

V času seanse oz. zdravljenja z MDMA ali psilocibinom pacient običajno leži z zaprtimi očmi in posluša glasbo. Izkušnja na splošno ne vključuje veliko govorjenja in je za bolnika bolj notranje narave, usmerjena v lastni notranji svet kot se le ta odpira pod vplivom zaužitega psihedeličnega zdravila.

Če pacient začne čutiti tesnobo ali pa se srečuje s travmatičnimi spomini ali slikami, lahko terapevt ponudi pomiritev ali pomoč pri soočanju s pomočjo različnih vaj dihanja. V teh primerih cilj intervencije ni, da bi se pacient izognil izkušnji ali se celo odvrnil od nje. “Vloga terapevta je v tem, da ljudem pomaga ostati z izkušnjo,” je dejal dr. Raison. “Kadar se pacienti borijo proti izkušnji, so ponavadi končni rezultati namreč slabši.”

Terapevti pacientu nikoli ne smejo vsiliti določene izkušnje; tam so zato, da sledijo in podpirajo pacienta v izkušnji kot se le ta odpira znotraj njega ali nje, ne pa da jo vodijo, je dejala dr. Lehrner. “Nikoli ne gre za vdiranje ali usmerjanje s potiskom na nekoga prek njihovih meja.”

Vendar pa je gospa McNamee, ki je sodelovala v kliničnih preskušanjih psihedeličnih snovi dejala, da nekritično spodbujanje pacientov, da gredo skozi svojo bolečino, lahko povzroči tudi več škode kot koristi. V psihedelični terapiji terapevti pogosto spodbujajo ljudi, da se “spopadejo z nelagodjem”, medtem ko se ji zdi, da bi “bilo včasih boljše, da se odvrnejo od nelagodja, da se pomirijo, uravnajo in preusmerijo svojo pozornost”.

Ne gre za to ali je neka praksa dobra ali slaba, je dodala, ampak za ugotavljanje, v katerih kontekstih je lahko koristna in v katerih škodljiva.

Integracijske seanse

Integracijske seanse predstavljajo čas, ko pacient s pomočjo terapevta v dnevih in tednih po psihedeličnih izkušnji predeluje svoja spoznanja. Le te so po svoji obliki in načinu dela še najbolj podobne tradicionalni terapiji. Število integracijskih seans se med terapevti razlikuje, vendar običajno obsega štiri srečanja, razporejena med dva ali tri tedne, čeprav so nekateri strokovnjaki mnenja, da to ni dovolj.

V teh srečanjih terapevt pomaga pacientu razumeti vse občutke, vpoglede in spomine, s katerimi se je pacient srečal med samo psihedelično izkušnjo. Najpogosteje uporabljen pristop, je po besedah dr. Raison, postavljanje odprtih vprašanj in nato prisluhniti pacientu, ter mu prepustiti da sam vodi pogovor.

Terapevt lahko na primer vpraša: “Kako je ta izkušnja spremenila vaš odnos do sebe?” Namen je spodbuditi pacienta, da vzame te lekcije in jih vključi v svoje življenje. “Pri čemer se držimo filozofije, da nosi pacient svojo lastno notranjo modrost, ki jo psihedelična izkušnja le pripelje na plano.”

Nekateri raziskovalci so v integracijskih srečanjih pričeli eksperimentirati z drugimi alternativnimi terapevtskimi pristopi, kot so kognitivno-vedenjska terapija ali terapija sprejemanja in zavezanosti. V le teh se spodbuja paciente, da ponovno preučijo lastna prepričanja o sebi in sicer s pomočjo novih spoznanj pridobljenih med psihedelično izkušnjo.

Po mnenju dr. Lehrner bi si raziskovalci zdaj morali prizadevati za standardizacijo splošnih terapevtskih načel, medtem ko nadaljujejo preizkušanje varnosti in učinkovitosti celotnega psihedeličnega zdravljenja. “Pozneje,” je dejala, lahko ljudje raziskujejo: “No, kaj pa, če to prilagodimo takole? Kaj pa, če to spremenimo to?'”

Gospa McNamee se s tem ne strinja. “Bojim se, da se področje morda premika prehitro,” brez zadostnih raziskav o tem, kaj predstavlja varno in etično prakso. “Mislim, da je vredno razmisliti o tem, da standardiziramo stvari, ki so morebiti problematične.”