Vir: Članek je bil prvotno objavljen v angleškem jeziku na spletni strani National Geographic.

V ZDA bo predvidoma kmalu odobrena terapija z uporabo psihedeličnih snovi kot sta MDMA (ekstazi) in psilocibin (aktivna učinkovina čarobnih ali svetih gob). Medicinska skupnost se že pripravlja na poplavo povpraševanja po takšnih terapijah.

Pred nekaj leti je med zdravljenjem svoje celoživljenjske depresije Renee St. Clair pod vplivom disociativnega psihedelika ketamina, v strahu opazovala kako je njena zavest zapustila telo in zaplavala po sobi.

“Zelo me je bilo strah. Zares sem se bala, da se ne bom vrnila,” se spominja 51-letna odvetnica iz San Diega. Medicinska sestra, ki jo je spremljala v izkušnji je hitro poklicala psihiatra, ki je Renee pomiril in ji stisnil roko. Njegova pomirjujoča navzočnost jo je ohranila mirno dokler se izkušnja ni končala, zdravilo pa presnovilo iz njenega telesa.

Pomen dobro usposobljenih strokovnjakov, ki znajo voditi in nadzorovati izkušnje s psihedeličnimi zdravili, postaja vse bolj očiten. Ne le da bo zvezna država Oregon kmalu omogočila zdravljenje s psilocibinom, pričakuje se tudi, da bo Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) kmalu odobrila MDMA (ekstazi) za zdravljenje posttravmatske stresne motnje (PTSM).

Izjemen napredek na tem področju in spoznanje, da bi psihedeliki lahko kmalu postali del uradne zdravstvene oskrbe, je pred sedmimi leti spodbudil Kalifornijski inštitut za integralne študije (CIIS), da je postal prva ustanova v ZDA, ki je ponudila program usposabljanja za psihedelično podprte terapije, pove direktorica Centra za psihedelične terapije in raziskave Janis Phelps.

V zadnjih letih se je število ustanov, ki ponujajo takšne programe močno povečalo. Psihoterapevti, medicinske sestre, zdravniki, duhovniki in drugi delavci na področju duševnega zdravja, se v tem programih učijo kemije psihedeličnih molekul, obravnavajo številne varnostne vidike, zgodovino njihove rabe in kar je najpomembneje; edinstvenih stanjih zavesti, ki jih psihedelična zdravila lahko povzročijo. Ker so psihedeliki trenutno še vedno nezakoniti in uvrščeni na sezname prepovedani snovi, noben izmed teh programov ne omogoča osebne izkušnje z njimi.

Strokovnjaki pravijo, da povpraševanje po teh izobraževanjih narašča predvsem zaradi vse bolj obsežnega razumevanja potencialnih koristi, ki jih psihedeliki lahko nudijo pri samem zdravljenju duševnih motenj. Vendar nekatere vseeno skrbi, da bi zaradi odsotnosti skupnih nacionalnih standardov diplomanti teh programov odnesli premalo znanja in bi bili posledično ne dovolj dobro pripravljeni na podporo ljudem v teh stanjih zavesti. Vsaka izmed teh institucij namreč dela po svojem lastnem učnem načrtu, ki ga sama tudi oblikuje.

Navdahnjeni z obetavnimi kliničnimi preskušanji

Iz šolanja v Oregonu. Kristian Foden-Vencil / OPB

Iz šolanja v Oregonu. Kristian Foden-Vencil / OPB

Zakaj terapevti in drugi zdravstveni delavci v MDMA iščejo potencialno zdravilo za posttravmatsko stresno motnjo (PTSM)? To močno zdravilo naj bi omogočilo klientom, da se soočijo s travmatskimi spomini, ne da bi jih ob tem preplavili občutki sramu, strahu in jeze, ki sicer lahko ovirajo zdravljenje PTSM.

Predhodni rezultati najnovejšega kliničnega preskušanja, ki ga je izvedla Multidisciplinarna zveza za psihoaktivne študije (MAPS), potrjujejo, da lahko terapija z MDMA, močno zmanjša ali celo odpravil simptome PTSM. Najpomembnejše spoznanje pri tem pa je bilo, da so se te izboljšave ohranile vsaj 6 do 12 mesecev.

Ustanove po vsem svetu razkrivajo obetavne rezultate rabe psihedelikov pri zdravljenju različnih duševnih motenj, vključno z depresijo, tesnobo, odvisnostjo in pri soočanju s strahom pri umirajočih z diagnozami neozdravljivih bolezni.

Takšni rezultati so navdihnili Anthonyja Backa, zdravnika na Medicinski fakulteti Univerze Washington, da je leta 2020 tudi sam opravil izobraževanje na Kalifornijskem inštitutu za integralne študije. 60-letni Back pravi, da ga je odraščanje v osemdesetih letih ob številnih sloganih vojne proti drogam odvrnilo od eksperimentiranja z njimi. Vendar so ga nove znanstvene raziskave prepričale, da se “tu dogaja nekaj resnično pomembnega.”

Backov glavni cilj na delovnem mestu zdravnika paliativne oskrbe je, zmanjšati bolečino pri neozdravljivo bolnih obolelih za rakom. Vendar pa kot pravi, “nimamo dobrih načinov za spopadanje s samim strahom”, ko bolnik izve, da se njegovo življenje najverjetneje končuje.

Kako izvajati terapijo s psihedeliki?

Iz šolanja v Oregonu. Kristian Foden-Vencil / OPB

Iz šolanja v Oregonu. Kristian Foden-Vencil / OPB

Število institucij, ki ponujajo programe usposabljanja iz psihedelične terapije narašča. Zvezna država Oregon  je tako pooblastila več različnih skupin, za izvedbo usposabljanj, ki bodo nato postala del uradnega programa v tej zvezni državi. Programi teh institucij običajno trajajo od šest do dvanajst mesecev in lahko stanejo več tisoč dolarjev.

Večina programov daje velik poudarek na učenju pripravljalnih srečanj pred psihedelično izkušnjo, v kateri terapevti skupaj s pacienti ozavestijo naravo psihedelične izkušnje, kot tudi kaj si pacienti v njej želijo doseči. Hkrati se terapevti tudi naučijo kako voditi same seanse pri kateri se uporabljajo psihedelične snovi. “Psihedelično doživetje je v veliki meri notranje,” pravi Phelps, zato se terapevte uči, da pacientu v izkušnji stojijo ob strani, vendar pa se vanjo ne vmešavajo razen, če je potrebno, da se obnovi občutek varnosti in zaupanja.

Bit Yaden, psihiater na Medicinski fakulteti Johns Hopkins, ki razvija program izobraževanja za študente psihiatrije na univerzah Hopkins, Yale in New York, pravi, da je uporaba psihedeličnih zdravil v terapiji povsem drugačna kot pa način dela, ki so ga psihiatri vajeni pri bolj konvencionalnih metodah zdravljenja duševnih motenj. “Ko predpišem Lexapro (antidepresiv), bolnik prevzame recept in čez mesec dni izvem kako mu gre.” Toda pri rabi psihedeličnih zdravil je potrebna naprej temeljita priprava klienta in zatem več urno spremljanje po samem zaužitju psihedeličnega zdravila. Tu mora eden ali več terapevtov stati klientu ob strani in ga spremljati ter podpirati v njegovi notranji izkušnji.

Udeleženci izobraževanj iz psihedelične terapije se naučijo tudi, kako klientom po sami psihedelični izkušnji pomagati pri procesu integracije le te. Tu se kliente podpre v iskanju načinov, s katerimi lahko spoznanja iz psihedelične terapije uporabijo v svojem vsakdanjem življenju. Tudi tukaj se lahko bolj konvencionalno orientirani terapevti znajdejo na precej negotovem področju. “Pri izkušnjah s psilocibinom številni ljudje poročajo o mističnih izkušnjah. Govoriti o le teh kot nečem veljavnem in pomembnem za klienta ne ustreza najbolj tradicionalnemu psihoterapevtskemu okviru, ” pravi Yaden.

Nekateri izvajalci programov menijo, da so terapevti najbolje usposobljeni za pomoč drugim pri spremljanju in predelavi močnih izkušenj šele potem, ko so tudi sami šli skozi podobne izkušnje in tako rešili svoja lastne strahove in stiske.

Zato univerza Vancouver Island v Kanadi ponuja enoletno usposabljanje, ki vsebuje različne vaje za osebnostni in čustveni razvoj terapevta. “Uporaba psihedelikov je način, da se spomniš, kdo si,” pravi Geraldine Manson, članica kanadske skupnosti Snuneymuxw First Nation, ki tudi poučuje v programu.

Pomen lastne psihedelične izkušnje

Ker so psihedeliki večinoma še vedno nezakoniti, večina programov svojim študentom ne nudi možnosti, da bi dejansko vodili seanse s psihedeliki, kar je po mnenju Phelps-a velika pomankljivost takšnega usposabljanja. Študentom v programu Vancouver Islanda je izvedba takšnih seans sicer omogočena zaradi vladnega sklepa, po katerem nekaterim terapevtom dovoljujejo zakonito rabo psihedeličnih snovi.

Iste omejitve tudi onemogočajo študentom, da bi sami doživeli lastno izkušnjo s psihedeličnimi snovnmi. “Očitno je, kdaj nekdo še nikoli ni imel psihedelične izkušnje. Vrsta vprašanj, ki jih študentje postavljajo nakazuje, da ne vedo kakšne so te izkušnje in kaj bodo njihovi klienti v njih doživeli,” pravi Pam Kryskow, medicinska predsednica programa Vancouver Island.

Nekateri zato spodbujajo svoje študente, da poskusijo ketamin, zakoniti disociativni psihedelik, ki se uporablja v zdravstvu, da bi lažje razumeli naravo psihedelične izkušnje in izjemne ranljivosti posameznika v njej. Drugi v svojih programih uporabljajo tehnike, kjer se spremenjena stanja zavesti sproži brez rabe psihedeličnih snovi. Ena izmed takšnih tehnik je t.i. holotropno dihanje, ko posameznik s pospešenim in poglobljenih dihanjem začasno vstopi v spremenjeno stanje zavesti.

Nekateri udeleženci teh programov pa se pri iskanju svoje psihedelične izkušnje zatekajo k neformalnim vodičem in terapevtom ali pa potujejo v države, kjer je njihova raba zakonita ali kjer staroselci te snovi uporabljajo že stoletja.

Izjemno povpraševanje po usposabljanjih

Iz šolanja v Oregonu. AP Photo/Andrew Selsky.

Zdravnik za paliativno oskrbo Back, se je tako pred nekaj leti udeležil seanse pod vodstvom neformalnega vodiča, kar ga je nato vodilo k lastni želji po usposabljanju na tem področju. Med psihedelično izkušnjo, ki jo je kasneje objavil v medicinskem časopisu, opisuje kako se je “moj običajni občutek jaz-a,  želja, telesa, osebne zgodovine – kar naenkrat razblinil in vse kar je ostalo je bilo občutek oceanske neskončnosti, popolne enosti, pripadanja vsemu obstoju. Bilo je osupljivo.”

Back meni, da bi bila takšna izkušnja lahko bila zelo koristna tudi za njegove neozdravljivo bolne paciente. “Ugotovil sem, da je proces umiranja veliko bolj duhoven, kot pa sem si mislil.” Zdaj si želi, da bi te snovi legalizirali in jih lahko prosto uporabljali tudi v terapevtske namene.

Drugi strokovnjaki v zdravstvu so podobnega mnenja. V skupini prvih 42 študentov Kalifornijskega inštituta za integralne študije, so nekateri udeleženci, predvsem zdravniki in medicinske sestre vztrajali, da se njihovo sodelovanje v programu ohrani v tajnosti, saj so se želeli izogniti škodi, ki bi jih takšno vedenje lahko povzročilo njihovemu poklicnemu ugledu. Vendar se časi spreminjajo, saj se je v letošnjem letu na 400 prostih mest v programu prijavilo več kot 800 ljudi.

Kljub tej izjemni rasti pa strokovnjake skrbi, da ne bo dovolj kvalitetno usposobljenih terapevtov, ki bi lahko zadostili pričakovanemu povpraševanju po terapiji z MDMA in psilocibinom. V zvezni državi Oregon tako še ni nobenega terapevta ali vodiča psihedelične izkušnje, ki bi izpolnil vse pogoje za pridobitev dovoljenja za psihedelično terapijo s psilocibinom.

“Na žalost noben program izobraževanja ne sledi povpraševanju,” se pritožuje Phelps. Njena univerza tako zdaj razvija licenčni program z gradivom in videoposnetki, ki bi jih nato ponudili drugim univerzam, da bi te lahko nato oblikovale svoje lastne izobraževalne programe na tem področju. Zanimanje zanje je že izrazilo preko 25 šol.

Edini način, da lahko psihedeliki dosežejo uspeh kot sredstvo pri zdravljenju duševnih težav v družbi je ta, da zagotovimo dovolj strokovnjakov, ki bodo prejeli visokokakovostno usposabljanje, pravi Back. “To je drugačna vrsta zdravljenja kot večina drugih. Pri klasičnih terapijah govorimo o tehnologiji samega zdravila, tu pa se gre za pomembno kombinacijo specializirane terapije in zdravila ter različnih načinov podpore pacientom, medtem ko raziskujejo svoj um v stanjih razširjene zavesti.«

V Sloveniji šolanje iz psihedelične terapije izvajamo v Inštitutu Katabasis. Naš program študentom omogoča tako doživetje same psihedelične izkušnje (v centru New Eden na Nizozemskem) kot tudi holotropnega dihanja (v centru Velosimed v Sloveniji).

Vir: Članek je bil prvotno objavljen v angleškem jeziku na spletni strani National Geographic.

V ZDA bo predvidoma kmalu odobrena terapija z uporabo psihedeličnih snovi kot sta MDMA (ekstazi) in psilocibin (aktivna učinkovina čarobnih ali svetih gob). Medicinska skupnost se že pripravlja na poplavo povpraševanja po takšnih terapijah.

Pred nekaj leti je med zdravljenjem svoje celoživljenjske depresije Renee St. Clair pod vplivom disociativnega psihedelika ketamina, v strahu opazovala kako je njena zavest zapustila telo in zaplavala po sobi.

“Zelo me je bilo strah. Zares sem se bala, da se ne bom vrnila,” se spominja 51-letna odvetnica iz San Diega. Medicinska sestra, ki jo je spremljala v izkušnji je hitro poklicala psihiatra, ki je Renee pomiril in ji stisnil roko. Njegova pomirjujoča navzočnost jo je ohranila mirno dokler se izkušnja ni končala, zdravilo pa presnovilo iz njenega telesa.

Pomen dobro usposobljenih strokovnjakov, ki znajo voditi in nadzorovati izkušnje s psihedeličnimi zdravili, postaja vse bolj očiten. Ne le da bo zvezna država Oregon kmalu omogočila zdravljenje s psilocibinom, pričakuje se tudi, da bo Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) kmalu odobrila MDMA (ekstazi) za zdravljenje posttravmatske stresne motnje (PTSM).

Izjemen napredek na tem področju in spoznanje, da bi psihedeliki lahko kmalu postali del uradne zdravstvene oskrbe, je pred sedmimi leti spodbudil Kalifornijski inštitut za integralne študije (CIIS), da je postal prva ustanova v ZDA, ki je ponudila program usposabljanja za psihedelično podprte terapije, pove direktorica Centra za psihedelične terapije in raziskave Janis Phelps.

V zadnjih letih se je število ustanov, ki ponujajo takšne programe močno povečalo. Psihoterapevti, medicinske sestre, zdravniki, duhovniki in drugi delavci na področju duševnega zdravja, se v tem programih učijo kemije psihedeličnih molekul, obravnavajo številne varnostne vidike, zgodovino njihove rabe in kar je najpomembneje; edinstvenih stanjih zavesti, ki jih psihedelična zdravila lahko povzročijo. Ker so psihedeliki trenutno še vedno nezakoniti in uvrščeni na sezname prepovedani snovi, noben izmed teh programov ne omogoča osebne izkušnje z njimi.

Strokovnjaki pravijo, da povpraševanje po teh izobraževanjih narašča predvsem zaradi vse bolj obsežnega razumevanja potencialnih koristi, ki jih psihedeliki lahko nudijo pri samem zdravljenju duševnih motenj. Vendar nekatere vseeno skrbi, da bi zaradi odsotnosti skupnih nacionalnih standardov diplomanti teh programov odnesli premalo znanja in bi bili posledično ne dovolj dobro pripravljeni na podporo ljudem v teh stanjih zavesti. Vsaka izmed teh institucij namreč dela po svojem lastnem učnem načrtu, ki ga sama tudi oblikuje.

Navdahnjeni z obetavnimi kliničnimi preskušanji

Iz šolanja v Oregonu. Kristian Foden-Vencil / OPB

Iz šolanja v Oregonu. Kristian Foden-Vencil / OPB

Zakaj terapevti in drugi zdravstveni delavci v MDMA iščejo potencialno zdravilo za posttravmatsko stresno motnjo (PTSM)? To močno zdravilo naj bi omogočilo klientom, da se soočijo s travmatskimi spomini, ne da bi jih ob tem preplavili občutki sramu, strahu in jeze, ki sicer lahko ovirajo zdravljenje PTSM.

Predhodni rezultati najnovejšega kliničnega preskušanja, ki ga je izvedla Multidisciplinarna zveza za psihoaktivne študije (MAPS), potrjujejo, da lahko terapija z MDMA, močno zmanjša ali celo odpravil simptome PTSM. Najpomembnejše spoznanje pri tem pa je bilo, da so se te izboljšave ohranile vsaj 6 do 12 mesecev.

Ustanove po vsem svetu razkrivajo obetavne rezultate rabe psihedelikov pri zdravljenju različnih duševnih motenj, vključno z depresijo, tesnobo, odvisnostjo in pri soočanju s strahom pri umirajočih z diagnozami neozdravljivih bolezni.

Takšni rezultati so navdihnili Anthonyja Backa, zdravnika na Medicinski fakulteti Univerze Washington, da je leta 2020 tudi sam opravil izobraževanje na Kalifornijskem inštitutu za integralne študije. 60-letni Back pravi, da ga je odraščanje v osemdesetih letih ob številnih sloganih vojne proti drogam odvrnilo od eksperimentiranja z njimi. Vendar so ga nove znanstvene raziskave prepričale, da se “tu dogaja nekaj resnično pomembnega.”

Backov glavni cilj na delovnem mestu zdravnika paliativne oskrbe je, zmanjšati bolečino pri neozdravljivo bolnih obolelih za rakom. Vendar pa kot pravi, “nimamo dobrih načinov za spopadanje s samim strahom”, ko bolnik izve, da se njegovo življenje najverjetneje končuje.

Kako izvajati terapijo s psihedeliki?

Iz šolanja v Oregonu. Kristian Foden-Vencil / OPB

Iz šolanja v Oregonu. Kristian Foden-Vencil / OPB

Število institucij, ki ponujajo programe usposabljanja iz psihedelične terapije narašča. Zvezna država Oregon  je tako pooblastila več različnih skupin, za izvedbo usposabljanj, ki bodo nato postala del uradnega programa v tej zvezni državi. Programi teh institucij običajno trajajo od šest do dvanajst mesecev in lahko stanejo več tisoč dolarjev.

Večina programov daje velik poudarek na učenju pripravljalnih srečanj pred psihedelično izkušnjo, v kateri terapevti skupaj s pacienti ozavestijo naravo psihedelične izkušnje, kot tudi kaj si pacienti v njej želijo doseči. Hkrati se terapevti tudi naučijo kako voditi same seanse pri kateri se uporabljajo psihedelične snovi. “Psihedelično doživetje je v veliki meri notranje,” pravi Phelps, zato se terapevte uči, da pacientu v izkušnji stojijo ob strani, vendar pa se vanjo ne vmešavajo razen, če je potrebno, da se obnovi občutek varnosti in zaupanja.

Bit Yaden, psihiater na Medicinski fakulteti Johns Hopkins, ki razvija program izobraževanja za študente psihiatrije na univerzah Hopkins, Yale in New York, pravi, da je uporaba psihedeličnih zdravil v terapiji povsem drugačna kot pa način dela, ki so ga psihiatri vajeni pri bolj konvencionalnih metodah zdravljenja duševnih motenj. “Ko predpišem Lexapro (antidepresiv), bolnik prevzame recept in čez mesec dni izvem kako mu gre.” Toda pri rabi psihedeličnih zdravil je potrebna naprej temeljita priprava klienta in zatem več urno spremljanje po samem zaužitju psihedeličnega zdravila. Tu mora eden ali več terapevtov stati klientu ob strani in ga spremljati ter podpirati v njegovi notranji izkušnji.

Udeleženci izobraževanj iz psihedelične terapije se naučijo tudi, kako klientom po sami psihedelični izkušnji pomagati pri procesu integracije le te. Tu se kliente podpre v iskanju načinov, s katerimi lahko spoznanja iz psihedelične terapije uporabijo v svojem vsakdanjem življenju. Tudi tukaj se lahko bolj konvencionalno orientirani terapevti znajdejo na precej negotovem področju. “Pri izkušnjah s psilocibinom številni ljudje poročajo o mističnih izkušnjah. Govoriti o le teh kot nečem veljavnem in pomembnem za klienta ne ustreza najbolj tradicionalnemu psihoterapevtskemu okviru, ” pravi Yaden.

Nekateri izvajalci programov menijo, da so terapevti najbolje usposobljeni za pomoč drugim pri spremljanju in predelavi močnih izkušenj šele potem, ko so tudi sami šli skozi podobne izkušnje in tako rešili svoja lastne strahove in stiske.

Zato univerza Vancouver Island v Kanadi ponuja enoletno usposabljanje, ki vsebuje različne vaje za osebnostni in čustveni razvoj terapevta. “Uporaba psihedelikov je način, da se spomniš, kdo si,” pravi Geraldine Manson, članica kanadske skupnosti Snuneymuxw First Nation, ki tudi poučuje v programu.

Pomen lastne psihedelične izkušnje

Ker so psihedeliki večinoma še vedno nezakoniti, večina programov svojim študentom ne nudi možnosti, da bi dejansko vodili seanse s psihedeliki, kar je po mnenju Phelps-a velika pomankljivost takšnega usposabljanja. Študentom v programu Vancouver Islanda je izvedba takšnih seans sicer omogočena zaradi vladnega sklepa, po katerem nekaterim terapevtom dovoljujejo zakonito rabo psihedeličnih snovi.

Iste omejitve tudi onemogočajo študentom, da bi sami doživeli lastno izkušnjo s psihedeličnimi snovnmi. “Očitno je, kdaj nekdo še nikoli ni imel psihedelične izkušnje. Vrsta vprašanj, ki jih študentje postavljajo nakazuje, da ne vedo kakšne so te izkušnje in kaj bodo njihovi klienti v njih doživeli,” pravi Pam Kryskow, medicinska predsednica programa Vancouver Island.

Nekateri zato spodbujajo svoje študente, da poskusijo ketamin, zakoniti disociativni psihedelik, ki se uporablja v zdravstvu, da bi lažje razumeli naravo psihedelične izkušnje in izjemne ranljivosti posameznika v njej. Drugi v svojih programih uporabljajo tehnike, kjer se spremenjena stanja zavesti sproži brez rabe psihedeličnih snovi. Ena izmed takšnih tehnik je t.i. holotropno dihanje, ko posameznik s pospešenim in poglobljenih dihanjem začasno vstopi v spremenjeno stanje zavesti.

Nekateri udeleženci teh programov pa se pri iskanju svoje psihedelične izkušnje zatekajo k neformalnim vodičem in terapevtom ali pa potujejo v države, kjer je njihova raba zakonita ali kjer staroselci te snovi uporabljajo že stoletja.

Izjemno povpraševanje po usposabljanjih

Iz šolanja v Oregonu. AP Photo/Andrew Selsky.

Zdravnik za paliativno oskrbo Back, se je tako pred nekaj leti udeležil seanse pod vodstvom neformalnega vodiča, kar ga je nato vodilo k lastni želji po usposabljanju na tem področju. Med psihedelično izkušnjo, ki jo je kasneje objavil v medicinskem časopisu, opisuje kako se je “moj običajni občutek jaz-a,  želja, telesa, osebne zgodovine – kar naenkrat razblinil in vse kar je ostalo je bilo občutek oceanske neskončnosti, popolne enosti, pripadanja vsemu obstoju. Bilo je osupljivo.”

Back meni, da bi bila takšna izkušnja lahko bila zelo koristna tudi za njegove neozdravljivo bolne paciente. “Ugotovil sem, da je proces umiranja veliko bolj duhoven, kot pa sem si mislil.” Zdaj si želi, da bi te snovi legalizirali in jih lahko prosto uporabljali tudi v terapevtske namene.

Drugi strokovnjaki v zdravstvu so podobnega mnenja. V skupini prvih 42 študentov Kalifornijskega inštituta za integralne študije, so nekateri udeleženci, predvsem zdravniki in medicinske sestre vztrajali, da se njihovo sodelovanje v programu ohrani v tajnosti, saj so se želeli izogniti škodi, ki bi jih takšno vedenje lahko povzročilo njihovemu poklicnemu ugledu. Vendar se časi spreminjajo, saj se je v letošnjem letu na 400 prostih mest v programu prijavilo več kot 800 ljudi.

Kljub tej izjemni rasti pa strokovnjake skrbi, da ne bo dovolj kvalitetno usposobljenih terapevtov, ki bi lahko zadostili pričakovanemu povpraševanju po terapiji z MDMA in psilocibinom. V zvezni državi Oregon tako še ni nobenega terapevta ali vodiča psihedelične izkušnje, ki bi izpolnil vse pogoje za pridobitev dovoljenja za psihedelično terapijo s psilocibinom.

“Na žalost noben program izobraževanja ne sledi povpraševanju,” se pritožuje Phelps. Njena univerza tako zdaj razvija licenčni program z gradivom in videoposnetki, ki bi jih nato ponudili drugim univerzam, da bi te lahko nato oblikovale svoje lastne izobraževalne programe na tem področju. Zanimanje zanje je že izrazilo preko 25 šol.

Edini način, da lahko psihedeliki dosežejo uspeh kot sredstvo pri zdravljenju duševnih težav v družbi je ta, da zagotovimo dovolj strokovnjakov, ki bodo prejeli visokokakovostno usposabljanje, pravi Back. “To je drugačna vrsta zdravljenja kot večina drugih. Pri klasičnih terapijah govorimo o tehnologiji samega zdravila, tu pa se gre za pomembno kombinacijo specializirane terapije in zdravila ter različnih načinov podpore pacientom, medtem ko raziskujejo svoj um v stanjih razširjene zavesti.«

V Sloveniji šolanje iz psihedelične terapije izvajamo v Inštitutu Katabasis. Naš program študentom omogoča tako doživetje same psihedelične izkušnje (v centru New Eden na Nizozemskem) kot tudi holotropnega dihanja (v centru Velosimed v Sloveniji).